5. novembra 2024 je minilo natanko pet mesecev od katastrofalne nesreče, ki je prizadela Bistr’ško šolo. Ognjeni zublji so uničili del nas, del naše šole. V viharju občutkov se še vedno prekupicajo drug čez drugega jeza, nemoč, žalost, morje žalosti pa delci obžalovanja in želje, da zavrtimo čas nazaj. Ob zatonu dneva se zdi, da je od zadnje gasilske sirene preteklo sto let. Občutek za čas je doživel pretres.
Priznamo, da je bilo prilagajanje težkim delovnim pogojem in prostorski stiski veliko težje, kot smo si sprva predstavljali, toda kljub vsem izzivom, ki so nas spremljali v teh mesecih, smo dokazali, da smo močni in vztrajni. Dokazujemo, da nas nič ne more ustaviti, če se pripravimo in sprejmemo spremembe. Celo več, ODLIČNI smo, s številom 5 so se z nami poigrali tudi datumi 5. junij, pet mesecev, 5. november. Očetje in mame so tako lahko upravičeno ponosni na našo PETICO.
MI SMO, saj smo po številnih prizadevanjih VSEH VPLETENIH dokazali, da lahko iz pepela zraste nekaj novega, močnejšega in bolj povezanega. Hvaležna smo za mojo/našo Bistr’ško šolo, ki vsakič znova dokazuje, da je srce vsake šole v ljudeh, ki jo tvorijo.
HVALA VSEM IN VSAKEMU, NESKONČNO PRIDNIH ROK se je dotaknilo naših prostorov. Naj bo NAŠA ZGODBA, S SREČNIM KONCEM opomin, da smo najmočnejši takrat, ko si pomagamo in se podpiramo.
ZA otroke GRE in za otroke je ta SVET, SO DREVESA, ZEMLJA IN NEBO.
MAMO TO.
Dina Pintarič, ravnateljica
P. S
Pravijo, da slika pove več kot 1000 besed, in mi verjamemo v to. V imenu celotnega kolektiva se iskreno zahvaljujem tržiškemu fotografu Viliju Vogelniku.
